Linux je Unix in ni Unix. Je Unix, saj upošteva določila POSIX in se nasploh vede kot Unix, in ni Unix, saj je bil napisan povsem na novo in ni v njem niti ene same programske vrstice iz sistema AT&T Unix. Linux je popolnoma prosta izvedba določil POSIX z razširitvami System V in BSD, dosegljiva v izvirni in prevedeni obliki. Linux je avtorsko delo Linusa B. Torvaldsa <torvalds@transmeta.com> in drugih sodelavcev in se lahko prosto razširja pod pogoji, navedenimi v GNU Public License (GPL). Izvod GPL obsega izvirno kodo za Linux; sicer pa je dostopna na . . ). Kopije prostega programa lahko delite z drugimi, vendar le, če priložite tudi izvirno kodo, oziroma če je izvirna koda tudi dosegljiva. Če ste prosti program izpopolnili ali spreminjali, ste zakonsko obvezani, da tudi izpopolnitve in spremembe napravite dostopne pod enakimi pogoji. Podrobnosti so opisane v GNU General Public License. Linux je v izdaji 2.0 še vedno prost in bo ostal tak tudi v prihodnje. Zaradi narave zaščite licence GNU, katere predmet je Linux, bi bilo protizakonito, če bi se to spremenilo. Bodite pozorni: izraz ,,free`` se nanaša na svobodo, ne na ceno, in povsem legalno je zahtevati denarno nadomestilo za razširjanje Linuxa, vse dokler mu prilagate tudi izvirno kodo. Zapisano je poenostavitev, za natančno pravno razlago pogojev glej GNU General Public License. Linux teče v računalnikih s procesorji Intel 386, 486 ali Pentium z vodili ISA, EISA, PCI ali VLB. MCA (Micro Channel družbe IBM) v izdaji jedra 2.0.x še ni dobro podprt, preizkusna izvedba podpore pa je zajeta v razvojno izvirno kodo jedra izdaje 2.1.x. Če vas zanimajo podrobnosti, si oglejte . V delu je priredba za več računalnikov s procesorji Motorola 680x0 (trenutno teče v nekaj Amigah, Atarijih in računalnikih VME), ki že deluje precej dobro. Zahteva procesor 68020 z enoto MMU ali procesorje 68030, 68040 ali 68060. Zahteva tudi numerični koprocesor (FPU). Omrežne funkcije ter okolje X že delujejo. Glej . Linux teče dobro na procesorju DEC Alpha in trenutno podpira čipovja ,,Jensen``, ,,NoName``, ,,Cabriolet``, ,,Universal Desktop Box`` (bolj znan kot Multia) in več drugih. Podrobnosti si oglejte na . Linux dobro deluje tudi na procesorju Sun SPARC; večina modelov sun4c, sun4m in sun4u zdaj že podpira Linux, podporo sun4 pa izdelujejo. Red Hat Linux je v času pisanja tega spisa edina distribucija Linuxa, ki je na voljo za Sun SPARC; podrobnosti najdete na Priredbo za arhitekturo Power PC, skupaj z računalniki PowerMac (NuBus in PCI), Motorola, IBM in Be, intenzivno razvijajo. Oglejte si in . Priredbe za druge arhitekture, skupaj z MIPS (glejte in in ARM, so na različnih stopnjah razvoja. Rezultatov morda ne gre pričakovati takoj; če pa vas delo zanima in ste željni in sposobni k njemu tudi sami prispevati, boste verjetno hitro našli stik z drugimi sodelavci. Linuxa že dolgo ne moremo več šteti za preizkusno različico, saj je prva izdaja (1.0) izšla že 14. marca 1994. Seveda so v sistemu še vedno napake in s časom nastajajo tudi nove in so seveda tudi popravljene. Ker delo z Linuxom sledi ,,modelu odprtega razvoja``, vse nove izvedenke javno izidejo, ne glede na to, ali so ,,produkcijske kakovosti`` ali ne. Vendar pa je bila za pomoč pri ugotavljanju, katere izvedenke so stabilne in katere ne, vpeljana naslednja shema: izdaje 1.x.y, pri čemer je x sodo število, so stabilne, namenjene zgolj odpravljanju napak. Tako so bile od izdaje 1.2.2 do 1.2.3 odpravljene samo nekatere napake, ni pa bilo dodanih nobenih novih lastnosti. Izdaje 1.x.y, pri čemer je x liho število, pa so razvojne izvedenke, v katerih se od ene izdaje do druge odpravljajo napake in dodajajo nove funkcionalnosti. Take izdaje so lahko nestabilne in so namenjene razvijalcem. Tu in tam, ko se jedro stabilizira, se razvoj novega stabilnega jedra zamrzne, nadaljuje pa se delo z razvojno izvedbo jedra. Trenutna stabilna izdaja je 2.0.36 (zadnja številka se bo spremenila z odpravo napak in dodajanjem gonilnikov), nadalje pa razvijajo eksperimentalno jedro 2.1.x. Izvirni kodi za jedro Linuxa je priložena tudi datoteka Documentation/Changes, ki natančneje razloži spremembe, na katere morate biti pozorni pri prehodu na novejšo različico jedra. Večina uporabnikov Linuxa pa preprosto tu in tam posodobi svojo distribucijo in s tem dobi tudi novo izdajo jedra. Večina izdaj Linuxa, razvojnih ali stabilnih, je precej stabilna. Če nimate posebnih ambicij, da bi vedno sledili zadnji izdaji, in če izdaja, ki jo imate, počne, kar želite, lahko mirno ostanete kar pri njej. Znan je primer računalnika, na katerem je tekla izdaja 0.97p1 (izdana poleti 1992) nepretrgoma 136 dni brez napak (tekla bi še dlje, če ne bi bager po nesreči presekal omrežnega kabla). Še drugi so poročali o nepretrganem delovanju tudi več kot eno leto. Zadnje poročilo navaja računalnik, na katerem še vedno teče izdaja 0.99p15s, zdaj že več kot 600 dni. Zavedati se moramo, da je razvoj Linuxa odprt in razpršen, medtem ko je razvoj večine drugega programja zaprt in centraliziran. To pomeni, da je trenutna razvojna različica vedno javno dostopna (z zamikom tedna ali dveh) in jo lahko kdorkoli uporablja. Rezultat tega je, da so v izdaji, ki prinaša novo funkcionalnost, skoraj vedno tudi napake. Po drugi strani pa to pomeni tudi zelo hiter razvoj, tako da so napake izsledene in odpravljene zelo hitro, dostikrat v nekaj urah, saj se z njimi ukvarja veliko ljudi. Zaprt, centraliziran razvoj nasprotno pomeni, da se s projektom ukvarja posameznik ali skupina, in programje javno izdajo po tem, ko mislijo, da dobro deluje. To navadno povzroči dolge intervale med izdajami, zavleče čakanje na popravke napak in upočasni razvoj. Končna javna izdaja takega programja je včasih res boljša, vendar je razvoj na splošno mnogo počasnejši. Razpravo o enem in drugem modelu razvoja programja najdete v eseju Erica Raymonda ,,The Cathedral and the Bazaar`` . Ob pisanju tega spisa (1. september 1998) je bila trenutna stabilna izdaja Linuxa 2.0.35, zadnja razvojna izdaja pa 2.1.119. Lastnosti Linuxa

večopravilni: več programov teče hkrati. večuporabniški: več ljudi lahko hkrati dela na istem računalniku (in nobenih omejitev na dva uporabnika!). večarhitekturni: teče na več različnih mikroprocesorjih, ne le na Intelovih. večprocesorski: podpora SMP je na voljo za procesorje Intel in SPARC (za druge pa je v delu), Linux pa uporabljajo tudi v več ohlapno povezanih večprocesorskih aplikacijah, med njimi sistemi Beowulf (glejte ) in Fujitsujev superračunalnik AP1000+ s procesorji SPARC. teče v zaščitenem načinu na 80386. zajema zaščito pomnilnika med procesi, tako da en sam program ne more ogroziti stabilnosti celotnega sistema. nalaganje programov na zahtevo: Linux prebere z diska v pomnilnik samo tiste dele programa, ki so dejansko potrebni. deljene pomnilniške strani. Več programov lahko bere iz istega pomnilnika in šele ko program poskusi pisati v pomnilnik, Linux stran (blok 4 KB) pomnilnika prepiše nekam drugam. Ta način prinese dve prednosti: večjo hitrost in manjšo porabo pomnilnika. navidezni pomnilnik s shranjevanjem na disk po eno stran naenkrat (paging) namesto shranjevanja pomnilniške slike celotnega procesa (swapping); na ločeno particijo ali pa v datoteko ali pa na obe. Izmenjalni prostor na disku (ki se iz zgodovinskih razlogov še vedno imenuje swap) je mogoče dodati tudi med delom. V celoti more Linux uporabiti 16 območij za swap po 128 MB vsako, skupaj 2 GB. Če je treba, je mogoče to omejitev popraviti s spremembo nekaj vrstic v izvirni kodi jedra. skupni pomnilniški fond za uporabniške programe in diskovni medpomnilnik, tako da se lahko ves prosti pomnilnik uporablja za predshranjevanje vsebine diska; po potrebi, ko programi zahtevajo več pomnilnika, pa se ta dinamično prilagodi. dinamično povezane deljene knjižnice (DLL) in seveda tudi statične knjižnice. izpis vsebine pomnilnika (core dump) ob nepravilnem zaključku programa, kar dovoljuje analizo z iskalnikom napak ne le med tekom programa, ampak tudi po tem, ko se je zrušil. večinoma združljiv na ravni izvirne kode s standardi POSIX, Sustem V in BSD. prek modula za posnemanje iBCS2 večinoma združljiv na binarni ravni s SCO, SVR3 in SVR4. vsa izvirna koda je dostopna, tudi celotno jedro, gonilniki, razvojna orodja in uporabniški programi; vse se sme tudi prosto razširjati. Kopica komercialnih programov, za katere izvirna koda ni na voljo, je bila prirejenih za Linux; vse, kar je bilo prosto, skupaj s celotnim osnovnim operacijskim sistemom, pa ostaja prosto. nadzor nad opravili po POSIX. psevdoterminali (pty). posnemanje numeričnega koprocesorja 387 v jedru, tako da ni potrebe, da bi programi izvajali svoje posnemanje. Vsak računalnik, v katerem teče Linux, je s stališča programerja videti, kakor da bi bil vanj vgrajen numerični koprocesor. Če ima računalnik v resnici koprocesor, bo Linux seveda uporabil tega namesto posnemanja, in jedro lahko tudi prevedete brez numeričnega posnemanja, s čimer prihranite nekaj malega pomnilnika. podpira številne neangleške ali posebne tipkovnice, enostavno pa je tudi dodati podporo novim. več navideznih konzol: več (do 64) neodvisnih prijav prek konzole, ki jih lahko preklapljate s kombinacijo tipk (neodvisno od strojne opreme za prikaz). podpira več datotečnih sistemov, med njimi minix, Xenix, vse pogoste datotečne sisteme System V; ima sodoben lastni datotečni sistem, ki omogoča do 4 TB prostora in 255 znakov dolga imena datotek. transparenten dostop do particij MS-DOS (in particij FAT na OS/2) prek posebnega datotečnega sistema: ne potrebujete nobenih posebnih ukazov za uporabo particije MS-DOS, saj se kaže kot povsem običajni datotečni sistem Unix (razen čudnih omejitev glede dolžine imen, zaščite ipd.) Za stisnjene particije pod MS-DOS 6 je zaenkrat treba uporabiti popravek (dmsdosfs). Podpora VFAT (Windows NT, Windows 95) je na voljo v Linuxu 2.0. posebni datotečni sistem, UMSDOS, omogoča, da Linux namestimo v datotečnem sistemu MS-DOS. podpora branju datotečnega sistema HPFS-2 pod OS/2 2.1. podpora HFS (Macintosh) je na razpolago kot ločen modul. datotečni sistem CD-ROM bere vse standardne zapise CD-ROM. podpora omrežju TCP/IP, skupaj s ftp, telnet, NFS itd. strežnik za Appletalk. strežnik in odjemnik za NetWare strežnik in odjemnik za Lan Manager in Windows (SMB) podpora številnim omrežnim protokolom: osnovni protokoli v zadnji razvojni izdaji zajemajo TCP, IPv4, IPv6, AX.25, X.25, IPX, DDP (Appletalk), NetBEUI, Netrom in druge. Stabilna izdaja trenutno obsega podporo TCP, IPv4, IPX, DDP in AX.25. Strojne zahteve Minimalna sestava

Tole je verjetno najmanjša možna sestava, na kateri teče Linux: procesor 386SX/16, 1 MB pomnilnika, disketnik (1,44 MB ali 1,2 MB), katerakoli podprta grafična kartica (in seveda tipkovnica, monitor in tako naprej). To je dovolj, da sistem zaženete in vidite, ali v računalniku sploh deluje, ne boste pa mogli početi nič uporabnega. Dodatne informacije o delu z minimalno sestavo najdete na . Da bi počeli kaj uporabnega, potrebujete še disk. Za zelo minimalno nastavitev zadostuje od 5 do 10 MB prostora, v katerega namestite samo najnujnejše ukaze in eno ali dve majhni aplikaciji, denimo terminalski posnemovalnik. To je še vedno zelo, zelo omejujoče in zelo neudobno, saj razen za res skromne aplikacije ne pušča dovolj prostora. Na splošno tega ne priporočamo za nič drugega kakor za preizkus, ali stvari delujejo, in seveda za modrovanja o minimalnih zahtevah. Uporabna sestava

Če boste poganjali kateregakoli od računsko intenzivnih programov, npr. gcc, X ali TeX, boste verjetno želeli kaj hitrejšega od 386SX/16, čeprav z nekaj potrpežljivosti tudi ta zadostuje. V praksi potrebujete vsaj 4 MB pomnilnika, če ne uporabljate okolja X, in 8 MB, če ga. Če bo na sistemu hkrati delalo več uporabnikov ali če boste hkrati poganjali več večjih programov (npr. prevajalnik), bo 4 MB verjetno premalo. Linux sicer deluje tudi z manj pomnilnika (zadoščalo bi celo samo 2 MB), vendar pa bo tedaj uporabil disk kot navidezni pomnilnik, in sistem bo prepočasen, da bi bil uporaben. Če poganjate hkrati več programov, bo 16 MB pomnilnika znatno zmanjšalo posege na disk. Če želite, da bo sistem pod normalno uporabo le neznatno uporabljal disk kot navidezni pomnilnik, bo za enega uporabnika verjetno zadostovalo 32 MB. Če poganjate več večjih programov hkrati, bo morda 64 MB boljša izbira. Če pa poganjate programe z večjim tekom po pomnilniku, pa boste bržkone morali seči še više. Količina diska je odvisna od tega, kaj želite namestiti. Za navaden osnovni nabor podpornih programov Unixa, ukazno lupino in upravne programe bo dovolj 10 MB, z nekaj malega prostora za uporabniške datoteke. Za popolnejši sistem vzemite Red Hat, Debian ali kakšno drugo distribucijo, in računajte, da boste potrebovali od 60 do 300 MB prostora, odvisno od tega, kaj želite namestiti in katero distribucijo uporabljate. K temu prostoru prištejte prostor, ki ste ga namenili za datoteke uporabnikov. Če kupujete nov računalnik, glede na dandanašnje cene diskov ni pametno kupovati premajhnega diska. Vzemite vsaj 2 GB, raje 4 GB, in ne bo vam žal. Linux se dobro znajde tudi z novejšimi zelo velikimi diski, denimo diski EIDE velikosti 11 GB ali diski SCSI velikosti 18 GB. Dodajte več pomnilnika, več diska, hitrejši procesor in drugo glede na vaše potrebe, želje in zmožnosti, če želite kaj več kot zgolj uporaben sistem. V splošnem pomeni v Linuxu dodatni pomnilnik bistveno večjo razliko kot v MS-DOS. To je seveda povezano z omejitvijo MS-DOS na 640 KB, ki je v Linuxu ni. Podprta strojna oprema

. Nepopoln seznam prirejenih programov in drugega programja

Večina običajnih orodij in programov iz sistema Unix je bila prirejena za Linux, skupaj s skoraj vso robo GNU in številnimi odjemniki X iz različnih virov. Pravzaprav beseda ,prirejen` niti ni na mestu, saj se zaradi precej natančnega upoštevanja priporočil POSIX veliko programov prevede popolnoma brez sprememb ali le z malenkostnimi spremembami. Žal še ni toliko aplikacij za končnega uporabnika, kot bi si želeli, vendar se razmere popravljajo. Stopite v stik z izdelovalcem vaše najljubše komercialne aplikacije za Unix in ga povprašajte, ali jo je že priredil za Linux. Sledi nepopoln seznam programja, ki preverjeno deluje z Linuxom: /bin/sh) in mnoge druge. Vsi navedeni programi (in zgoraj navedeni ne predstavljajo niti stotine vseh dosegljivih) so prosto dostopni. Vse več je tudi komercialnega programja; povprašajte izdelovalca vašega priljubljenega komercialnega programa, ali podpirajo Linux. Kdo uporablja Linux?

Linux je prosto dostopen in nihče ni dolžan registrirati svojega izvoda centralnem organu, tako da je težko reči, koliko ljudi ta sistem uporablja. Več podjetij živi samo od prodaje in podpore Linuxu, pri tem pa razmeroma zelo majhen delež vseh uporabnikov uporablja te storitve; novičarske skupine za Linux so med tistimi z največ prometa v internetu, tako da se število ocenjuje na nekaj milijonov, vendar pa je zelo težko reči kaj natančnejšega. Najbolj natančne tržne raziskave navajajo številke med 7 in pol ter 11 milijonov uporabnikov. Harald T. Alvestrand <Harald.T.Alvestrand@uninett.no> se je vseeno pogumno odločil, da poskusi prešteti uporabnike Linuxa. Če bi bili radi prešteti, izpolnite spletni obrazec na . Ali pa namesto tega pošljite na naslov sporočilo z enim od naslednjih naslovov (subject): ,,I use Linux at home``, ,,I use Linux at work``, ali ,,I use Linux at home and at work``. Upošteva tudi prijave tretjih oseb, pri njem se pozanimajte o podrobnostih. Rezultate vsak mesec objavlja na , na voljo pa so tudi na . Kako do Linuxa Anonimni FTP

Za prosto dostopno dokumentacijo o Linuxu se obrnite na eno od mest Linux Documentation Project, in , še raje pa na katero od slovenskih zrcal, npr. . Novosti redno spremljajte na . Vsaj v naslednjih strežnikih anonimnega ftp najdete Linux.

Ime strežnika Številčni naslov Imenik z Linuxom ============================= =============== =============== tsx-11.mit.edu 18.172.1.2 /pub/linux metalab.unc.edu 152.2.22.81 /pub/Linux ftp.funet.fi 128.214.248.6 /pub/OS/Linux net.tamu.edu 128.194.177.1 /pub/linux ftp.mcc.ac.uk 130.88.203.12 /pub/linux src.doc.ic.ac.uk 146.169.2.1 /packages/linux fgb1.fgb.mw.tu-muenchen.de 129.187.200.1 /pub/linux ftp.informatik.tu-muenchen.de 131.159.0.110 /pub/comp/os/linux ftp.dfv.rwth-aachen.de 137.226.4.111 /pub/linux ftp.informatik.rwth-aachen.de 137.226.225.3 /pub/Linux ftp.Germany.EU.net 192.76.144.75 /pub/os/Linux ftp.ibp.fr 132.227.60.2 /pub/linux ftp.uu.net 137.39.1.9 /systems/unix/linux wuarchive.wustl.edu 128.252.135.4 mirrors/linux ftp.win.tue.nl 131.155.70.100 /pub/linux ftp.stack.urc.tue.nl 131.155.2.71 /pub/linux srawgw.sra.co.jp 133.137.4.3 /pub/os/linux cair.kaist.ac.kr /pub/Linux ftp.denet.dk 129.142.6.74 /pub/OS/linux NCTUCCCA.edu.tw 140.111.1.10 /Operating-Systems/Linux nic.switch.ch 130.59.1.40 /mirror/linux cnuce_arch.cnr.it 131.114.1.10 /pub/Linux ftp.monash.edu.au 130.194.11.8 /pub/linux ftp.dstc.edu.au 130.102.181.31 /pub/linux ftp.sydutech.usyd.edu.au 129.78.192.2 /pub/linux sunsite.fri.uni-lj.si 193.2.72.6 /pub/linux ftp.arnes.si 193.2.1.72 /software/unix/linux ftp.kibla.org 193.2.52.195 /pub/Linux mercur.s-gms.ms.edus.si 193.2.143.2 /pub/UNIX/linux tsx-11.mit.edu in fgb1.fgb.mw.tu-muenchen.de sta uradni mesti za Linuxov GCC. V nekaterih strežnikih se zrcali vsebina drugih strežnikov. Če je le mogoče, ne obremenjujte omrežja in uporabite tistega, ki vam je najbliže. Zanesljivo vsaj metalab.unc.edu in ftp.informatik.tu-muenchen.de ponujata tudi storitev ftpmail. Pišite na ftpmail@metalab.unc.edu ali ftp@informatik.tu-muenchen.de za pomoč. Če ste izgubljeni, poskusite z , kjer je zbranih več distribucij. Red Hat Linux in Debian sta trenutno najbolj priljubljeni, vsaj v ZDA. CD-ROM

Večina ljudi dandanes namešča Linux s plošče CD-ROM. Distribucije so se povečale na več sto MB programja za Linux in prenašanje tega prek modema 28.8 ali linije ISDN traja Drugi načini, kako do Linuxa

Na številnih BBS najdete datoteke za Linux. Seznam teh je tu in tam objavljen na comp.os.linux.announce. Povprašajte prijatelje ali organizirane skupine uporabnikov ali pa naročite eno od komercialnih distribucij. Seznam teh je v Linux distribution HOWTO, dosegljivem kot in redno objavljanem v novičarski skupini . Prvi koraki

Najprej dobite in preberite seznam pogostih vprašanj (FAQ) iz enega od strežnikov za anonimni FTP ali pa iz enega od arhivov Usenet FAQ (npr. rtfm.mit.edu). Na seznamu boste našli kopico navodil, kako začeti, katere datoteke potrebujete in kako rešiti večino običajnih težav, ki nastanejo med namestitvijo ali sicer. Slovenski prevod seznama pogosto zastavljenih vprašanj o Linuxu z odgovori je na voljo na . Za nove uporabnike Linuxa je morda zanimiva tudi včlanitev v katero od krajevnih skupin uporabnikov. Slovenska skupina uporabnikov Linuxa, LUGOS (Linux User Group of Slovenia), ima sedež na naslovu Cesta na postajo 55, 1351 Brezovica pri Ljubljani, dosegljiva pa je tudi po elektronski pošti na naslovu lugos@lugos.si ali v svetovnem spletu na . Pravni status Linuxa

Čeprav je Linux dosegljiv s celotno izvirno kodo, ni nikogaršnja last ali javna last (,,public domain``), temveč pravno zavarovano avtorsko delo, ki pa je prosto dostopno pod pogoji, navedenimi v GNU General Public License (včasih navajan kot ,,copyleft``). Za dodatne informacije glej GPL. Programi, ki tečejo v Linuxu, so vsak posebej avtorsko zavarovani, mnogi med njimi prav tako z GPL. Okolje X je zavarovano s pogoji v MIT X copyright, nekateri drugi programi pa z BSD copyright. V vsakem primeru se sme vse programje v strežnikih FTP prosto razširjati (sicer ne bi smelo biti tam). Novice o Linuxu

Mesečnik, imenovan je moderirana skupina za obvestila o Linuxu (novi programi, popravki napak ipd.) Novičarska skupina je moderirana skupina, kjer so periodično objavljeni Linux FAQ, spisi HOWTO in druga dokumentacija. Novičarska skupina je nemoderirana skupina za razpravo o upravljanju sistemov Linux. Novičarska skupina je nemoderirana skupina, namenjena razpravi o razvoju je nemoderirana skupina, namenjena razpravi o razvoju aplikacij v okolju Linux. Skupina ni mesto za razpravo o tem, kje se kakšna aplikacija dobi, niti o tem, kakšne aplikacije bi kdo rad videl teči v Linuxu. Novičarska skupina je namenjena vprašanjem o strojni opremi in Linuxu. Novičarska skupina je namenjena vprašanjem o Linuxu in omrežjih. Novičarska skupina je namenjena vprašanjem o okolju X v sistemu Linux. Novičarska skupina je nasledila skupino comp.os.linux, in je namenjena vsem vprašanjem v zvezi z Linuxom, ki se jih ne da uvrstiti v nobeno od prejšnjih kategorij. V Sloveniji lahko vprašanja v zvezi z Linuxom zastavite v novičarskih skupinah in . Prihodnost Linuxa

Po izdaji Linuxa 1.0 se je nadaljevalo delo na številnih področjih. Linux 1.2 je prinesel hitrejši dostop do diskov, izboljšave pri podpori terminalov, navideznem pomnilniku, podpori različnim arhitekturam, kvote in tako naprej. Linux 2.0, trenutna stabilna izdaja, ima še več izboljšav, med drugim dosti hitreje deluje, ima več novih omrežnih protokolov, eno najhitrejših izvedb TCP/IP in še marsikaj. Še hitrejše delovanje, dodatni omrežni protokoli in dodatni gonilniki bodo na voljo v Linuxu 2.2. Kljub tri četrt milijona programskih vrstic v jedru je še vedno veliko možnosti za dodatke in izboljšave. Še večja je potreba po piscih dokumentacije. Če bi želeli sodelovati pri pisanju dokumentacije, se uvrstite na elektronski seznam linux-doc@vger.rutgers.edu. Pišite na naslov z eno samo vrstico ,,help`` (brez narekovajev) v telesu (in Ta spis

Ta spis (v izvirniku Linux Information Sheet) vzdržuje Michael K. Johnson, <johnsonm@redhat.com>. To delo zahteva stalno sodelovanje z uporabniki, zato se z morebitnimi pripombami obrnite nanj. Bolj ali manj najnovejšo izdajo tega spisa dobite na Slovenski prevod spisa z dne 14. aprila 1997, s popravki z dne 12. julija 1998 in 15. februarja 1999 je delo Primoža Peterlina, <>. Nanj se obrnite z morebitnimi pripombami na prevod. Pravni poduk

Zaščitene znamke so last njihovih imetnikov. Ne avtor ne prevajalec ne prevzemata odgovornosti za informacije, podane v tem spisu. Uporabljate in razširjate ga na lastno odgovornost. Vsebina tega spisa je javna last, avtor in prevajalec pa apelirava na korektno navedbo virov ob navedbah.